Husserl v tej knjižici z začetka dvajsetega stoletja ugotavlja, da je napočil čas, da se filozofija končno postavi ob bok strogim, znanstvenim disciplinam – svojim hčeram, ki so jo postopoma puščale za seboj ves novi vek, od Galileja dalje. Takrat aktualne teoretske ablode historicizma in naturalizma podvrže pozitivni kritiki in predstavi novo gledišče, ki naj filozofiji omogoči absolutno spoznanje. Obenem še zavrne svetovnonazorske filozofije, kot nekaj preživetega. Sodobni svet potrebuje znanstveno filozofijo s svojim korpusom trdnega znanja, ki bo spet povezala razpršene znanstvene discipline v enotno razumevanje prostora-časa. Tako odpira mnoga vprašanja in nanje odgovarja z neverjetno natančnostjo, ki na trenutke postane neujemljiva – po malem celo spominja na Descartesa v Meditacijah, s katerim se enkrat (ne)hote celo primerja. Ko razlaga, kako se je danes filozofija soočila s potrebo po znanstvenosti, pokaže, da je ta zahteva sorodna nekaterim prejšnjim obratom v zgodovini filozofije. Sokrat in Platon, pa Descartes, pa Kant in Hegel, so vedno znova zavrnili vso poprejšnjo filozofijo kot nezadovoljivo in jo skušali pričeti znova in bolj celostno. Tako tudi Husserl predstavlja tak glas po spremembi gledišča pri filozofiranju in po drugačnem mestu filozofije v svetu.
Predgovor
Uvod v razpravo prične pompozno, skoraj Aristotelovsko, z besedami: “Filozofija je od prvih začetkov pretendirala na strogo znanost.” To je pomembna teza, ki usmerja dogajanje skozi večino kasnejših tem. Najprej pokaže, da tega nikdar doslej ni uspela uresničiti, da se kot znanost še ni začela, ker ni oblikovala prepričljivega sistema znanja, ki bi neizpodbitno začenjal pri samih temeljih vednosti. Pri teh razmislekih se seveda stalno zgleduje po fiziki, ki je bila v njegovih letih tik pred “svojim koncem” – Einstein jo je dodobra pretresel šele čez deset let.
Neverjeten razvoj pozitivnih znanosti in Heglova filozofija zgodovine sta rodila zelo močen skepticizem, ki se je izkazal v dveh skrajnih oblikah – naturalizmu in historicizmu. Naturalizem je posledica odkritja narave, v smislu enotnosti pod okriljem eksaktnih naravnih zakonov; historicizem pa je, podobno, posledica odkritja zgodovine in nastajanja vedno novih duhovnih znanosti. Žal oba vsebujeta temeljni nekonsistentnosti, ki ju naredita neprimerna za temelj stroge filozofske znanosti. Žal to ne moti nekaterih znanosti.
Naturalizem
Vse oblike naturalizma naj bi vsebovale naturaliziranje zavesti in idej. Naturalizem idej kratkovidno spregleda, da ko oznani naravne zakone mišljenja, predpostavlja vsaj obseg teh zakonov. Žal to ne zato, ker bi pridigal antični skepticizem: “edino umno, je zanikati um.” Toda narobe bi bilo zaradi tega, obupati tudi nad ciljem naturalističnih raziskovanj – strogo znanostjo.
Naturaliziranje zavesti v filozofiji
Najbolj aktualna znanost, ki gradi sistem na tej zmotni predpostavki je eksperimentalna psihologija. Ta ima željo z naravoslovno natančnostjo opisati psihične procese in s tem zaobjeti tudi vso filozofijo. Najprej moramo ugovarjati, da to očitno ne more veljati za povsem normativne discipline: čisto logiko, aksiologijo in praktiko. Tu se bomo tako ukvarjali s spoznavno teorijo.
Najprej moramo vedeti, da je vsaka psihološka trditev pravzaprav psihofizična. Naravoslovne znanosti pa ne morejo predstavljati filozofije iz več razlogov. Ključna je naivnost, s katero pristopajo k svojim predmetom. Vsaka izkustveno-znanstvena metoda se vsaj nekajkrat obrača na preprosto izkustvo, tudi če ga potem temeljito predela v analizi. Izkustvo pa doživi povsem naivno, predmetno obravnava kot samoumevno tu. Tu se postavi vprašanje, kako je lahko igra znanstvene zavesti povsem nepovezana z objektivnostjo? Nesmiselnost naravoslovne spoznavne teorije je očitna, ko se zavemo, da če so neke uganke naravoslovju imanentne, mu bodo rešitve nujno transcendentne. Naravoslovje pač ne preiskuje samega sebe. Jasno pa postane tudi, da spoznavna teorija ne bo smela vključevati nikakršnih eksistencialnih predpostavk predmetnosti, bit bo lahko obravnavala le kot korelat zavesti, kot zavestno menjeno. Vprašati se bo morala po bistvu zavesti.
Kaj pomeni, da predmetnost je, mora postati jasno iz zavesti same. Ker pa je vsaka zavest pravzaprav zavest o, vključuje ta študij tudi študij predmetnosti. Tako moramo opazovati načine danosti predmetnosti in procese pojasnitve, ki ji sledijo. S tem, ko se usmerimo na ta odnos med premeti in zavestjo smo trčili na novo znanost – fenomenologijo zavesti. Ta ima namesto z empirično zavestjo v izkustveni naravnanosti opravka s čisto zavestjo, v fenomenološki naravnanosti. Tu vidimo, da bi morala biti psihologija bolj povezana s filozofijo, kot si to sama domišlja.
Vidimo tudi, da eksperimentalna psihologija ne more biti dovolj, za razlago duševnosti. Tako kot statistika lahko le priskrbi neke podatke, sicer pa deluje le na opisni ravni. Psiholoških pojavov ne razlaga, marveč zgolj opisuje z nekimi nedoločenimi izrazi. Tega se celo sama včasih zave, ko poskuša naivno teoretizirati. A ker zavrača tak pristop je takrat nujno pomanjkljiva. Neznanstvena je prav v tem, da se že ima za metodično popolno. “Vendar ta metoda predpostavlja nekaj, česar ne more narediti noben eksperiment: analizo zavesti same.” Psihologiji je vse to ušlo zaradi njene naturalistične naravnanosti in zaradi vneme dohiteti naravoslovje. Prava metoda sledi naravi stvari, ki jih raziskuje, ne pa predsodkom ali vzorom. Slediti naravoslovnemu vzoru nujno pomeni objektivirati zavest.
Fenomenologija (23 – 31)
Prostorsko časovni telesni svet je narava. Telesnost predmetov iz njega je neka enotnost sicer mnoštva naših zaznavanj njih. In je celo intersubjektivna enotnost. Tako poskuša naravoslovje subjektivno komponento pri opazovanju izključiti. Spremenljivost pojavljanja nujno pripelje do odkritja kavzalne povezanosti in se odrazi v nekih zakonih. Naravoslovje tako z metodo zgolj sledi svojemu predmetu preučevanja.
Svet psihičnega pa je bistveno drugačen. Psihična bit je doživljaj skozi samega sebe ali skozi spominjanje. Tak je tudi vedno že v izzvanjanju, vključen v nek tok zavesti. Kot fenomen nima realnosti, v tem spominja na število. Fenomeni so med seboj “v stiku” le prek vživljanja, nemogoče jim je določiti kako enotnost. V psihični sferi skratka ni razlike med pojavom in bitjo. Edini način za ponovitev istega fenomena je spominjanje in skozenj edino lahko iščemo bivajoče. Ker niso narava je tako način dostopanja do fenomenov imanentno zrenje. In bistvogledje ni nič bolj mistično kot zaznava . ton proti barvi je tako trdna razlika, da ni nič bolj zanesljivega. To metodo lahko razširimo s čutnih zaznav na povsem imanentne pojave – volja, spomin, sodba,… Ključno pa je, da s tem ne postavljamo bivanja. Kot lahko slišimo ton, lahko razumemo bistvo “ton” – ampak to ni isto kot samoopazovanje.
Vse imamentno je sedaj sestavljeno iz zavesti o in vsega kar ona meni. Akti menjenja so doživljanje in spominjanje, skozi tisto nespremenljivo v različnih pojavnostih v teh aktih, pa razločuje bistvo fenomenov.
Šele v psihofizični naravnanosti se ta izkustva povežejo z naravnimi objekti. To pa je področje eksperimentalne psihologije. Edino fenomenološka metoda, pa ji lahko preskrbi terminologijo.
