februar 24, 2020
evropska-ustavnost

Kritična umestitev predloga Evropske ustave v zgodovinski razvoj evropske ustavnosti



V seminarski nalogi bom predstavil temeljne obrise predloga bodoče evropske ustave in njen zgodovinski ter praktičen pomen. Poskusil jo bom postaviti v kontekst razvoja demokratičnih inštitucij v zgodovini zahodnega sveta in prikazati ključne razlike do prejšnjih pristopov.
Pri kritiki nekaterih formulacij bom sledil članku francoskega profesorja prava Etiennea Chouarda, z naslovom Slaba ustava, ki razodeva rak naše demokracije. Avtor se zelo kritično izreka proti ustavi, z oblikovanjem petih zelo jasnih ugovorov, ki, celostno gledano, predvsem opozarjajo pred možnostjo diktature političnih in ekonomskih elit v Evropi – grožnja, ki jo napoveduje tudi Larry Siedentop, v odmevni knjigi Demokracija v Evropi: “Velika nevarnost, s katero se sooča Evropska unija je, da bi jo doživljali kot pustolovščino elit.”

Pomen
Bodoča evropska ustava je v tem trenutku gotovo najpomembnejši politični dokument za Evropejce in tako bo še nekaj časa. Določila bo pravne okvire delovanja Evropske skupnosti, življenja in delovanja prebivalcev v njej in odnosov držav članic s svetovno skupnostjo.
Nosi pa tudi simbolni pomen, kot možen vrhunec zgodovinskega razvoja evropskih narodov, kot zaključek tisočletnih vojn med temi narodi, kot utelešenje nadčloveške sprave neštetokrat skreganih narodov. Njena ideja se je rodila v desetletjih po krvavi drugi svetovni vojni, tako da nastopa tudi kot protipol takratnim grozodejstvom in premaganje njih s vrhunsko Evropsko humanostjo. Preambula Ustave ne skopari s natanko takšnimi povzdignjenimi trditvami in začne se z besedami: “Ob zavedanju, da je Evropa celina, v kateri se je rodila civilizacija, in da so njeni prebivalci,…, postopoma oblikovali vrednote, na katerih sloni humanizem: enakost oseb, svobodo, spoštovanje do razuma,” Te temeljne vrednote humanosti ustrezajo temeljnim človeškim pravicam, ki so se res rodile v Evropi, po stoletja dolgem boju proti nepravičnim oblastem.
Boj za pravice
Človekove pravice so sicer univerzalen koncept, ki je vsaj latentno prisoten v vseh človeških družbah. Celo v sužnjelastniških razmerah stare Grčije so filozofi znali razpoznati pravice sužnjev in četudi je Aristotel sužnje pojmoval kot govoreče orodje, je vendarle zahteval spoštljivo in zaštitniško vedenje njihovih gospodarjev .
Bistven del boja za pravice pa je boj, za pravno priznanje in uzakonitev pravic in s tem za pravno zaščito pravic. Prvi dosežek te vrste je bil v Angliji leta 1215 z Magno Charto Libertatum . Vse odtej smo priča napredujočim zahtevam po politični svobodi in vsem posledicam, ki temu sledijo.
Isiah Berlin, v svojem znanem eseju iz leta 1958, O dveh konceptih svobode, jasno razloči dva vidika pojma svobode, ki ju je treba pripoznati – pozitivni in negativni. S tem povzame stoletja dolgo filozofsko debato o tem, kaj sploh je politična svoboda in kako jo prakticirati. Negativna svoboda, ali svoboda-od pomeni pripoznanje nekega polja svoboščin okrog posameznika, v katere se nihče nima pravice vtikati. Primer za to so sodobne pravice do življenja, zasebnosti, osebnih podatkov, dostojanstva. Te pravice so izrecno navedene v vseh modernih demokratičnih ustavah, začenši z Ameriško (1787), prvo deklaracijo o pravicah človeka in državljana (1789), pa vse do nove Evropske ustave, ki temu namenja celoten 2. del.
Drugi vidik, pozitivna svoboda ali svoboda-do, pa izraža možnost avtonomije, in opozarja na izvore omejevanja. Na to je lepo opozarjal J.S.Mill v znanem delu O svobodi, kjer lahko beremo: “Ljudje, ki izvršujejo oblast, niso vedno istovetni z ljudmi, nad katerimi se ta oblast izvršuje, omejeno “vladanje sebi” pa ne pomeni, da vsakdo upravlja samega sebe, temveč, da mu vladajo vsi ostali.” To delo, ki je nastalo leta 1859 se je izvrsto umestilo v odločilno zgodovinsko obdobje razvoja zahodnih demokracij. Vprašanje, ki stoji za tem citatom – “Kdo mi vlada” je odločilnega pomena za oblikovanje pravične oblasti. Razsvetljenski filozofi so si bili enotni v zahtevi, da more ljudstvu vladati le ljudstvo samo in postavilo zahtevo po suverenosti ljudstva, ki je sprožilo revolucionarne zahteve po vsem zahodnem svetu. V Millovem času, so bili ti boji večinoma že v zaključnih fazah, dokončna zmaga demokracije pa je morala počakati na prvo svetovno vojno. Temeljna ideja, ki je povzela te zahteve po ljudskem suverenu, je bila Rousseaujeva Družbena pogodba: “Vsak od nas daje svojo osebo in vso svojo moč pod vrhovno vodstvo obče volje; in vsakega člana sprejmemo v telo kot nedeljiv del celote” . V tistih časih, ko se je suverenost ljudstva šele izumljala, je bil ta akt zedinjenja dejansko zavesten in prostovoljen, sama ideja pa temelji na pripoznanju enakosti vseh ljudi.
Še en ključen gradnik zahodne demokracije nam manjka. Stoletja izkušenj so pokazala, da se vsaka oblast slej ko prej izpridi v tiranijo, dolgoletne Angleške izkušnje pa so nakazale možnost zaščite pred tem. Charles Montesquieu je v delu Duh zakonov (1748) predlagal razdelitev treh ključnih elementov vsake oblasti in njihov vzajemen nadzor. Etienne Chouard to imenuje za “nedvomno najboljšo idejo v vsej zgodovini človeštva” in najbolj ključnega poroka blagostanja sodobne demokracije.
Za uspeh zgodbe o politični osvoboditvi ljudstev pa je bilo ključno še nekaj – ekenomski temelji. Šele razvoj kapitalizma je vzpostavil trdne temelje za egalitarne zahteve nasproti poprejšnjim sužnjelastniškim in fevdalnim družbam, ki v novih tehnoloških okoliščinah niso mogle več zadovoljiti družbenih potreb. Nova metoda dela, kapitalistična produkcija, pa je potrebovala tudi nove ljudi – svobodne pri delu in trgovanju (danes: trošenju).
Garancija za vse te politične novosti je postalo pravo in z njim najvišji pravni akt – ustava. Ta daje stabilnost celotnemu sistemu in vsakokraten odnos do nje (v določeni družbi) je ključen za razumevanje temeljev sistema in družbe.
S takšno dediščino torej stopamo novi Evropi naproti – človekove pravice, splošna politična svoboda, suverenost ljudstva in delitev oblasti, ob tem pa kapitalizem in ekonomska svoboda ter pravna država. Izčiščenje stoletnih bojev v te ključne točke moramo privzeti in tu se mora pričeti prevpraševanje vsakršne novosti.
Evropska ustava
Tu se tudi prične Evropska ustava, ki med svojimi vrednotami našteva: “spoštovanje človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic” in med cilji: “Cilj Unije je podpirati mir, svoje vrednote in blaginjo svojih narodov.” To so natanko razlogi, da se je Evropsko skupnost ustanovilo in da se jo poskuša razvijati tudi v prihodnje. Ustavna pogodba naj bi podala formalno obliko, zaščito in pogoje za izvajanje tega programa.
Etienne Chouard pa bi težko bil bolj skeptičen do sredstev, ki jih ta predlog ustave uporablja. Svoje ugovore strne v pet zelo jasnih očitkov, ki naj bi bili razvidni komurkoli, s kakršnimkoli političnim prepričanjem. Sledijo temeljnim načelom ustavnega prava, kot so se izoblikovala v zgodovini.
Ustavo vzpostavi ljudstvo
V skladu s tradicijo Družbene pogodbe je nujno, da si ljudstvo, če naj bo suvereno, samo določi vladavino. V tem smislu je sploh pradoksalno misliti demokratično družbo, ki bi ji zakone napisali nepovabljeni gostje.
Predlog nove evropske ustave je sprejela t.i. Evropska konvencija, zbor visokih predstavnikov političnih inštitucij držav članic, kar na prvi pogled morda izgleda dovolj demokratično. A Chouard opozarja, da ti predstavniki niso bili nikakor poklicani od svojih volilcev, da sprejemajo ustavne pogodbe. Potrebno se je zavedati edinstvenega položaja ustave nasproti vseh ostalim zakonom, in je ne prepuščati naključno prisotnim elitam. Primer korektno izvedenega sprejema ustave je bila Slovenska ustavodajna skupščina leta 1991, izvoljena z izrecnim mandatom, da sprejme ustavo in se potem razpusti.
Naslednji udarec demokratičnosti nastanka ustave je dejstvo, da večina članic o pristopu k pogodbi ne bo niti izvedla referendumov, kar bi bila za silo sprejemljiva rešitev. Še bolj nesramno pa je, da so besedilo ustave popravljali celo po sprejemu predloga na Konvenciji.

Follow by Email
Facebook
Facebook
Twitter